Alzheimerjeva bolezen je napredujoča nevrodegenerativna motnja, pri kateri prihaja do izgube živčnih celic in sinaps v možganih, kar povzroča postopno poslabšanje spomina, mišljenja in funkcij vsakdanjega življenja. Patološko jo zaznamujeta nastanek beta-amiloidnih plak in nevrofibrilarnih vozličev iz tau beljakovine, ki vodijo v atrofijo možganskega tkiva. Pogosto se začne z blago kognitivno motnjo pri starejših odraslih in se sčasoma razvije v demenco, ki vpliva na samostojnost in kakovost življenja bolnikov ter njihovi skrbniki potrebujejo podporo pri oskrbi. Diagnoza temelji na kliničnem ocenjevanju, slikovnih preiskavah in nevropsiholoških testih.
Parkinsonova bolezen je kronična napredujoča motnja osrednjega živčnega sistema, ki izhaja iz degeneracije dopaminergičnih nevronov v substantia nigra. Glavni učinek je pomanjkanje dopamina, kar povzroča motorične simptome, kot so tresenje (tremor), rigidnost mišic, upočasnjeno gibanje (bradikinezija) in nestabilnost hoje. Poleg motoričnih znakov se pogosto pojavijo tudi nemotorni simptomi, vključno s spremembami spanja, avtonomnimi motnjami in kognitivnimi težavami. Vzrok bolezni je večinoma idiopatski, a genetski in okoljski dejavniki vplivajo na tveganje. Diagnoza temelji na značilnih kliničnih znakih in odgovoru na dopaminska zdravila; slikovne preiskave se uporabljajo tudi za izključitev drugih vzrokov.
Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen se razlikujeta po primarnih simptomih in prizadetih možganskih področjih. Alzheimerjeva predvsem prizadene kognitivne funkcije, predvsem spomin in učenje, povezana je z beta-amiloidom in tau patologijo. Parkinsonova je primarno motorična bolezen zaradi izgube dopaminergičnih nevronov, kar vodi do tresenja, rigidnosti in bradikinezije, čeprav ima tudi nemotorne simptome. Terapije se razlikujejo in ciljajo na različne patofiziološke mehanizme. Poleg tega se Alzheimerjeva običajno začne pozneje, medtem ko se Parkinson pojavi tudi pri srednji starosti.
V Sloveniji je število bolnikov z Alzheimerjevo in drugimi oblikami demence v porastu zaradi staranja prebivalstva; ocenjuje se, da več deset tisoč posameznikov živi z demenco. Parkinsonova bolezen prizadene manjšo, a pomembno skupino, s tisoči obolelih. Nadzor nad razširjenostjo vključuje registre, epidemiološke študije in zdravstveno statistiko za načrtovanje storitev ter podporo bolnikom in svojcem. Bolniki potrebujejo dostop do diagnostike, zdravljenja in dolgotrajne oskrbe, kar predstavlja izziv za zdravstveni sistem.
Zgodnji znaki Alzheimerjeve bolezni vključujejo težave s kratkotrajnim spominom, kot je pozabljanje nedavnih dogodkov ali ponavljajoče vprašanja. Bolniki lahko težko upravljajo s finančnimi ali administrativnimi opravili, izgubijo sposobnost načrtovanja in organizacije, ter imajo zmanjšano sposobnost reševanja problemov. Sčasoma se pojavijo jezikovne motnje, težave pri iskanju pravih besed in zmedenost v znanih okoljih.
Spreminjajo se tudi vedenjske lastnosti — razdražljivost, apatija ali zmedenost čez dan. Napredovanje vodi v izgubo samostojnosti pri vsakodnevnih aktivnostih, kar zahteva podporo negovalcev in prilagoditve domačega okolja. V poznejših fazah se pojavijo težje motnje orientacije, halucinacije in večja odvisnost od drugih. Zato je zgodnja obravnava pomembna ter multidisciplinarna podpora.
Pri Parkinsonovi bolezni so klasični motorični znaki tresenje v mirovanju, počasnejše gibanje (bradikinezija), mišična togost (rigidnost) in motnje ravnotežja, ki se sčasoma slabšajo. Tresenje običajno začne na eni strani telesa in se pojavlja pri sproščenosti, medtem ko se gibljivost zmanjšuje in gibanja postanejo počasna in omejena.
Poleg motoričnih težav bolniki pogosto doživljajo nemotorne simptome:
Ti simptomi vplivajo na vsakdanje življenje, samostojnost in kakovost življenja ter zahtevajo celostno zdravstveno obravnavo. Lekarske ocene vključujejo klinično spremljanje, nevrološke preiskave in oceno funkcionalnih omejitev; zdravljenje je usmerjeno v lajšanje simptomov z zdravili in rehabilitacijo. Napredovanje bolezni je individualno in vodi v večjo odvisnost.
Zgodnja diagnoza Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni omogoča zgodnje uvedbo zdravljenja, ki lahko upočasni napredovanje simptomov in izboljša kakovost življenja. Omogoča tudi načrtovanje oskrbe, prilagoditve domačega okolja in vključitev družine ter multidisciplinarnih storitev. Z zgodnjo identifikacijo se lažje obvladujejo nekatere simptome z zdravili in rehabilitacijo ter se pazljivo spremljajo zapleti.
Poleg tega daje bolnikom in svojcem čas za informirane odločitve, pravno ureditev in dostop do podpornih programov. Zgodnje napotitve na specialiste, vključevanje v klinične študije in izobraževanje o bolezni povečajo možnosti za boljšo obravnavo in dolgoročno podporo.
Inhibitorji holinesteraze predstavljajo prvo linijo zdravljenja blage do zmerne oblike Alzheimerjeve bolezni. Ti zdravilni učinkovini delujejo z zaviranjem encima acetilholinesteraze, kar povečuje razpoložljivost acetilholina v možganih in izboljšuje kognitivne funkcije. V Sloveniji so na voljo trije glavni predstavniki te skupine:
Vsi trije preparati zahtevajo postopno uvajanje odmerka in redno spremljanje pri zdravniku.
Memantin (Ebixa) je edini predstavnik antagonistov NMDA receptorjev, registriran za zdravljenje zmerne do hude oblike Alzheimerjeve bolezni v Sloveniji. Deluje z uravnavanjem glutamatne signalizacije v možganih, kar ščiti nevrone pred poškodbo zaradi presežka kalcija. Zdravilo je posebej koristno v napredovalih stadijih bolezni, ko inhibitorji holinesteraze postanejo manj učinkoviti. Memantin ima dober varnostni profil in redke neželene učinke, najpogosteje vrtoglavico in utrujenost.
Pri zmernih do hudih oblikah Alzheimerjeve bolezni se pogosto uporablja kombinacija inhibitorja holinesteraze z memantinom. Ta pristop omogoča delovanje na različne nevrotransmiterske sisteme hkrati in lahko prinese dodatne koristi pri ohranjanju kognitivnih funkcij. Kombinirano zdravljenje zahteva natančno spremljanje in prilagajanje odmerkov glede na odziv posameznega bolnika in morebitne neželene učinke.
Levodopa predstavlja zlati standard zdravljenja Parkinsonove bolezni, saj se v možganih pretvori v dopamin. Zaradi hitrega razpada se kombinira s karbidopa ali benserazid, ki preprečujeta predčasno pretvorbo. Sinemet (levodopa/karbidopa) in Madopar (levodopa/benserazid) sta najpogosteje predpisani kombinaciji. Zdravilo se običajno jemlje 3-4 krat dnevno, odmerek pa se postopno povečuje glede na odziv pacienta. Učinkovitost se lahko z leti zmanjša, zato je pomembno redno spremljanje pri zdravniku.
Dopaminski agonisti posnemajo delovanje dopamina v možganih in so posebej koristni v zgodnjih stadijih bolezni. Pramipeksol (Mirapexin) in ropinirol (Requip) sta najpogosteje uporabljena predstavnika te skupine. Prednost teh zdravil je daljše delovanje in manjša verjetnost za razvoj motoričnih zapletov. Začetni odmerek je nizek in se postopno povečuje. Lahko povzročajo zaspanost, vrtoglavico ali halucinacije, zato je potrebna previdnost pri vožnji in drugih dejavnostih.
Med dodatne možnosti zdravljenja spadajo inhibitorji COMT (entakapon), MAO-B inhibitorji (selegilin, rasagilin) in amantadin. Ti pripravki se uporabljajo kot dodatek k osnovni terapiji ali v posebnih primerih. Fizioterapija, delovna terapija in logopedija pomembno dopolnjujejo farmakološko zdravljenje. V naprednih stadijih se lahko izvaja globoka možganska stimulacija.
Zdravila za Parkinsonovo bolezen zahtevajo natančno upoštevanje urnika jemanja, saj nepravilnost lahko povzroči nihanja simptomov. Tablete se običajno jemljejo pol ure pred obrokom ali dve uri po njem za optimalno absorpcijo. Pomembno je, da se odmerka ne izpušča ali podvoji brez posvetovanja z zdravnikom. Pri spreminjanju odmerkov je potreben postopen pristop pod zdravniškim nadzorom. Shranjujte zdravila na suhem in temnem mestu.
Pogosti stranski učinki vključujejo slabost, bruhanje, vrtoglavico in zaspanost. Lahko se pojavijo tudi halucinacije, zmedenost ali nenadne epizode spanja. Starejši pacienti so bolj dovzetni za te učinke. Pomembno je spremljanje krvnega tlaka, saj lahko zdravila povzročijo ortostatsko hipotenzijo. V primeru nenavadnih simptomov ali poslabšanja stanja se takoj posvetujte z zdravnikom. Zdravil nikoli ne prenehajte jemati nenadoma.
Antipsichotiki lahko zmanjšajo učinkovitost antiparkinsoniških zdravil. Previdnost je potrebna pri kombinaciji z antihistaminiki, mišičnimi relaksanti in določenimi antibiotiki. MAO inhibitorji lahko povzročijo nevarne interakcije. Vedno obvestite zdravnika in farmacevta o vseh zdravilih, ki jih jemljete, vključno z vitamini in prehranskimi dopolnili. Železo lahko zmanjša absorpcijo levodope.
Redna telesna aktivnost je ključna za ohranjanje mobilnosti in ravnotežja. Priporočene so hoje, plavanje in posebne vaje za Parkinsonovo bolezen. Prehrana naj bo uravnotežena z zadostno količino vlaknin za preprečevanje zaprtja. Beljakovine lahko vplivajo na absorpcijo levodope, zato je priporočeno ločiti njihovo uživanje. Pomembno je vzdrževanje ustrezne telesne teže in zadostna hidracija. Omejite alkohol in se izogibajte kajenju.
Parkinsonova bolezen vpliva na celotno družino, zato je pomembna čustvena podpora. Pridružite se skupinam za samopomoč ali društvom bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Redni pogovori s psihologom ali psihiatrom lahko pomagajo pri obvladovanju depresije in tesnobe. Vzdržujte socialne stike in hobije, kolikor je mogoče. Svojci potrebujejo podporo in informacije o bolezni.
V Sloveniji delujejo naslednje organizacije in viri pomoči:
